Po prometni nesreči kot nov
(objavljeno z dovoljenjem Andreje Paljevec)
V Sloveniji imamo po zaslugi Avstralske Slovenke Jelke Slapar že nekaj Bownovih terapevtov, ki lajšajo in zdravijo težave Slovencev. Gabrijel Polajnar je izkusil zdravilnost te metode kar na svoji koži in zdaj učinkovito pomaga naprej tudi drugim.
»Kar se spomnim, sem čutil poseben odnos do človeškega telesa. Navduševala me je njegova narava s svojo neverjetno funkcionalnostjo. Zato sem se najprej odločil za tečaj klasične masaže. Kasneje sem opravil tudi shiatsu tečaj in tečaj športne masaže. Slednjega sem opravljal v Bolgariji pri slavnem Mihi Cankovu, ki je bil kar 24 let glavni maser bolgarske nogometne reprezentance.
Za Bownovo terapijo sem slišal, ko se ta v Sloveniji še sploh ni poučevala. Na tujem TV programu sem gledal film o življenju Thomasa Bowna (1916 do 1982), Avstralca, samouka, ki je s svojim prefinjenim občutkom pomagal ljudem na način, ki se je popolnoma razlikoval od takrat znanih tehnik. Najprej je pozdravil svojo ženo Jessie od astme, nato pa pomagal ljudem, ki so delali v cementarni. Takrat se je spoznal z Ernie Saundersom, takratno legendo športne manualne masaže in ta je bil tako navdušen nad njim, da mu je l.1950 ponudil prostor za delo. Bil je častni član mnogih avstralskih športnih klubov, ki so ga jemali s seboj na tekme, kjer jim je uspešno pomagal pri zvinih in drugih športnih poškodbah. Ravno zaradi njegove velike priljubljenosti in uspešnosti pa ga društvo avstralskih osteopatov zaradi ljubosumnosti nikoli ni sprejelo med svoje vrste, čeprav si je to priznanje želel. Paradoksalno sam zase ni skrbel in so mu na stara leta zaradi diabetesa amputirali obe nogi. Kljub temu je vse do smrti s pomočjo svojih asistentov izvajal terapijo, ki je po njegovi smrti dobila njegovo ime,« pove Gabrijel Polajnar, ki je zaradi prometne nesreče spoznal vse tegobe rehabilitacije, dobra plat tega pa je bila, da se je udeležil tečaja bownove terapije v Sloveniji in postal Bownov terapevt. Še danes se spomni stavka svoje učiteljice Jelke Slapar, ko je rekla, da bo sam sebi najboljši dokaz uspešnosti bownove terapije. Do takrat mu je drevenela desna roka, bolel ga je križ in desni kolk, celo v nezavest je padel, ko je preveč nagnil glavo nazaj. Ko so na tečaju spoznavali razne posege se jih učili drug na drugem, so se mu kar po vrsti sproščale napetosti v telesu.
»Tako neopisljiv občutek je, ko se ti zaradi nežne, a natančne poteze razlije toplota po zakrčenih mišicah! Po treh tednih sem ugotovil, da sem po letu in pol po nesreči končno brez težav, ki so me prej pestile vsak dan. Moram reči, da še danes čutim prav hvaležnost do Jelke, ki nas je naučila to uspešno metodo. Čeprav me terapija vsak dan znova prepriča pri posegih na strankah, pa mi ostaja lastna izkušnja največja šola.«
»Navdušilo me je tudi okrevanje rekreativnega košarkarja, ki je prišel k meni po zvinu gležnja. Pri takih poškodbah je potrebna čimprejšnja pomoč in po dveh zaporednih posegih v razmaku pol ure mu je oteklina kar pred najinimi očmi začela vidno plahneti! Od mene je odšel brez šepanja in v meni je kar vriskalo od veselja. Naslednji dan sem postopek ponovil. Noga ga je sicer pri iztegu bolela še kak mesec, vendar pa je takoj normalno hodil in ni imel otekline.«
Po besedah Gabrijela Polajnarja je posebnost Bownove terapije ta, da vsebuje kratke odmore, med katerimi se terapevt umakne od telesa in pusti, da si opomore. Terapija traja od pol ure do petinštirideset minut, lahko tudi uro. Običajno zadostujeta že dve do tri terapije, seveda pa je odvisno od stopnje težavnosti bolezni. Terapija izjemno hitro deluje pri športnih poškodbah, zvinih in izpahih, saj občutno skrajša okrevanje. Najboljši rezultati so pri zdravljenju bolečin v hrbtenici, skoliozi, sklepih, pri išiasu, vrtoglavici in migrenskih glavobolih, sindromu karpalnega kanala, teniškem komolcu, bolečinah v čeljusti, ramenih, vratu … Terapija blagodejno vpliva tudi na slabo prebavo, odpravlja težave z dihali in ginekološke težave, sprosti obrazni živec, razstruplja telo, odpravlja kronično utrujenost in pomirja duševnost.
Andreja Paljevec